Stres | Kako razmišljati v težkih situacijah in se izogniti stresu

Pritisk ni nujno tudi stres. Iz tega, da smo pod pritiskom pa lahko pademo pod stres. Vendar to ni odvisno od okolice in ljudi, ki nas spravljajo »pod pritisk«, ampak je izid odvisen od nas samih, od tega, kako ravnamo in razmišljamo v težkih in neprijetnih situacijah. Iz težke situacije namreč lahko nekdo izide močnejši, nekdo drug pa doživi stres.

Kaj vpliva na to, ali bomo težko situacijo doživeli stresno in kako pristopiti k težavi, da preprečimo to, da bi padli v stres.

To je prevod članka Nicholas-a Petrie-a, Pressure Doesn’t Have to Turn into Stress, ki je objavljen na Harvard Business Review (hbr.org).

V svojih poznih dvajsetih so mi diagnosticirali raka na želodcu. Operirali so me in mi naročili naj upam na najboljše. Vrnil sem se na Japonsko, kjer sem delal in se trudil pozabiti na vse skupaj. Po enem letu so se tumorji vrnili, tokrat na jetra. Po dolgem raziskovanju so kirurgi sicer našli nov postopek, kako jih odstraniti, a sem vedel, da gre ponovno le za začasno rešitev. Bil sem razvalina (a mess) za naslednjih šest mesecev. Najtežji del moje bolezni pa je bil konstantno prisoten strah, da se rak ponovi.

Potem sem srečal človeka, ki je spremenil mojo podobo. Dr. Derek Roger je 30 let raziskoval, zakaj nekateri ljudje v težkih situacijah postanejo preobremenjeni, drugi pa vztrajajo. Naučil me je, vsega, česar se je sam naučil in, ko sem sam začel udejanjati ta znanja, je moja prestrašenost izginjala, čeprav se moja situacija ni spreminjala. Rak se je pred petimi leti celo vrnil in relativno stabilno ostaja na mojih jetrih, a se zaradi tega ne sekiram več. Derek je postal moj sodelavec. Zadnjih deset let pa z njim uriva voditelje, v premagovanju stresa.

Stresa nam ne povzročajo drugi

Proces se začne z razumevanjem, da stresa ne povzročajo drugi ljudje ali zunanji dejavniki. Povzročajo ga naše reakcije nanje. Za strah na delovnem mestu mnogo ljudi krivi svoje nadrejene, službo, roke ali boj z obveznostmi, čeprav drugi, ki se soočajo z enakimi izzivi, le-te premagujejo brez stresa. Derek in jaz pogosto srečujeva šefe, ki se soočajo z visokimi obremenitvami in so pod visokim pritiskom, vendar sočasno doživljajo nizke stopnje stresa in obratno.

Pritisk ni stres

Pritisk in stres nista isto. Vendar se pritisk pretvori v stres, če mu dodamo eno sestavino: sekiranje (originalno rumination: prežvekovanje), težnjo k konstantnemu premišljevanju preteklih ali prihodnjih dogodkov, z dodajanjem negativnih čustev tem mislim. Vodilni seveda morajo prakticirati refleksijo – planirati za prihodnost ali pregledovati pretekle lekcije – vendar je to analitičen in kratkoročen proces s pozitivnim izkupičkom. Prežvekovanje (sekiranje) je nadaljujoč se in destruktiven proces, ki uničuje zdravje in zmanjšuje produktivnost ter dobro počutje. Premišljevanje o preteklosti ali prihodnosti nas obenem odvede stran od sedanjosti, ki nas dela nezmožne za opravljanje svojih nalog. Če vprašate tiste, ki se konstanto žrejo, kako so, nihče ne bo rekel, da je srečen. Večina se počuti bedno.

Kako premagati stres

Da bi se prekinila da navada, ki vodi v stres, sva z Derekom zasnovala štiri korake, ki jih priporočava:

Zbudi se. Ljudje preživijo večino svojega dneva v stanju, ki se imenuje »buden spanec«. To je, ko se ne spomniš, kako si se pripeljal v službo, ali ko nekdo na sestanku vpraša po tvojem mnenju, ti pa si zgrešil zadnjih nekaj minut pogovora. Ker se sekiranja vedno dogaja v stanju »budnega spanca«, je prvi korak, da to prekinemo. To lahko storimo fizično: vstanemo, se usedemo, zaploskamo z rokami, premaknemo telo. Lahko pa to storimo mentalno in sicer tako, da prebudimo svoja čutila in ozavestimo, kaj se dogaja. Kaj slišimo, kaj vidimo, kaj vohamo, okusimo, čutimo. Ideja je v tem, da se s svetom ponovno povežemo.

Nadzoruj svojo pozornost. Kadar se sekiraš, se vsa naša pozornost ujame v neproduktivno zanko (v mislih krožimo kot hrček na kolesu). Takrat se je potrebno preusmeriti v nekaj, kjer lahko storimo uporabno dejanje. Za ta namen vodilne spodbujava k naslednji vaji:

Nariši krog na papir. Vanj vpiši vse stvari, ki jih lahko nadziraš, ali nanje vplivaš. Izven njega pa vse tiste, na katere nimaš vpliva. Opomni se, da ti je lahko mar za stvari izven tega kroga (tvoje delo, sodelavci, družina), brez da se zaradi njih sekiraš.

Postavi stvari v okvire. Tisti, ki prežvekujejo, so nagnjeni k temu, da katastrofizirajo (da si ob razmeroma manj pomembnem negativnem dogodku predstavljamo, kako bodo iz majhnega dogodka nastale različne tragedije), odporni, žilavi vodje pa ohranjajo stvar v okvirih zase in za svoje ekipe. Ljudem svetujeva, naj poskusijo tri tehnike:

Kontrastiranje (primerjanje pretekli stres s trenutnim, npr. težka bolezen v primerjavi z izgubljeno prodajo)
Izpraševanje (koliko bo to pomembno čez tri leta? In kaj je najslabše kar se lahko zgodi? In Kako bi to preživel?)
Ponovno uokvirjanje (Reframing) (pogled na izziv iz drugega zornega kota: »kakšna je priložnost v tej situaciji, ki je še nisem opazil?«, ali celo »Kaj je smešno pri tej situaciji?)

Izpusti. Končni korak je pogosto najtežji. Če bi bilo lahko izpustiti stvari iz rok, bi to že storili. Pri tem pomagajo tri tehnike. Prva je sprejemanje: priznaj si, da če ti je situacija všeč, ali ne, taka pač je). Druga je naučiti se lekcije. Možgani bodo namreč pregledovali dogodke, dokler ne bo čutiti, da smo od njih nekaj pridobili. Torej se vprašaj: »Kaj sem se naučil iz te situacije?« Tretja je dejanje. Včasih prava rešitev ni v tem, da se sprostimo, temveč da v zvezi s situacijo nekaj ukrenemo. Vprašaj se, »kakšno dejanje je tu potrebno?«

Med bojem z rakom mi je vzelo nekaj let, da sem se naučil in navadil slediti tem korakom, vendar je delovalo. Stopnje stresa so se mi znižale, zdravje se je izboljšalo in kariera uspela. Bolj razveseljujoče pa je to, da kar me je Derek naučil, lahko naučim druge in jim prinese podobne rezultate.

To je prevod članka Nicholas-a Petrie-a, Pressure Doesn’t Have to Turn into Stress , ki je objavljen na Harvard Business Review (hbr.org).