Plakati ‘Lažejo vam’: svoboda izražanja ali kršitev zakonodaje?
Po Sloveniji so se začeli pojavljati plakati z napisom »Lažejo vam«, na katerih so upodobljeni znani slovenski politiki. Čeprav laži v politiki niso nič novega, ti oglasi odpirajo ključno vprašanje: ali gre za legitimno obliko svobode izražanja ali za kršitev zakonodaje?
Kje potegniti mejo med ostro politično kritiko in protipravno razžalitvijo, sovražnim govorom ali širjenjem neresnic? In predvsem – ali so takšni oglasi sploh dovoljeni v okviru zakonitega oglaševanja?
Svoboda izražanja in politična kritika
V demokratični družbi je svoboda izražanja temeljna pravica, zapisana tudi v 35. členu Ustave RS ter v 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Še posebej široka je zaščita politične kritike – tudi ostre, provokativne in cinične – kadar gre za javne osebe, ki delujejo v prostoru oblasti.
Po ustaljeni sodni praksi, tako slovenskih kot evropskih sodišč, morajo politiki prenesti višjo raven kritike, saj nastopajo v javnem prostoru in vplivajo na javno življenje.
Kdaj oglas prestopi mejo?
Kritika javnih osebnosti postane nedopustna, kadar:
- temelji na namernih neresnicah (lažnih trditvah),
- vključuje žaljive osebne napade brez stvarne podlage,
- ali vsebuje sovražni govor (npr. spodbujanje nestrpnosti na podlagi rase, vere, porekla ipd.).
Čeprav se stavek »Lažejo vam« sliši neposredno in obtožujoče, je treba razlikovati med:
- trditvami o dejstvih, ki so lahko predmet tožbe za razžalitev ali kleveto,
- in izraženimi mnenji ali politično kritiko, ki so običajno zaščitena.
Je kdo dejansko lagal?
V številnih primerih so bile politične izjave vodilnih osebnosti v zadnjih letih dokazano neresnične. Javni diskurz vključuje npr. obljube, ki niso bile nikoli uresničene, ali izjave, ki so bile kasneje zanikane kljub dokazom (npr. izjavljenim v medijih ali parlamentu). V takih primerih ni nenavadno, da se pojavi oglaševanje, ki to problematizira. Če je oglas splošen in se ne sklicuje na točno določeno neresnico, pa ima večjo verjetnost pravne dopustnosti.
Sodna praksa: pomemben precedens
Za razumevanje dopustnosti takih oglasov je pomembna sodba Višjega sodišča v Ljubljani (I Cp 2172/2014), kjer je šlo za ostro javno kritiko znanstvenega dela. Sodišče je odločilo, da takšna kritika, četudi ostra, ne predstavlja protipravnosti, če gre za vrednostno sodbo, izraženo v okviru javne razprave.
Prav tako velja omeniti prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v več primerih (npr. Lingens proti Avstriji, 1986) jasno pravi:
“Dopustne meje kritike so širše, ko gre za politike, kot pa za zasebne osebe.“
Oglaševalska praksa in vloga oglaševalcev
Zanimivo je, da so bili ti plakati objavljeni na oglasnih mestih podjetja Amicus, ki očitno ni ocenilo vsebine kot nedopustne. Oglaševalske družbe sicer lahko v svojih pogojih poslovanja opredelijo, da zavrnejo vsebine, ki:
- so žaljive,
- niso v skladu z zakonodajo,
- škodujejo njihovi javni podobi.
Vendar za zdaj ni znano, da bi bil oglas odstranjen zaradi pravnih razlogov.
Na meji, a (za zdaj) znotraj dopustnega
Plakati z napisom »Lažejo vam« so primer oglaševanja, ki hodi po tankem robu med svobodo izražanja in posegom v ugled posameznika. A dokler gre za splošno politično sporočilo brez konkretnega navajanja lažnih dejstev, gre najverjetneje za dopustno obliko politične kritike.
Za oglaševalce in tržnike to pomeni naslednje: kritika je lahko legitimen oglasni pristop, a mora biti uporabljena odgovorno in zavedajoč se pravnega tveganja. S tem ko prestopimo v sfero osebnih žalitev ali neresnic, tveganje hitro postane resničnost.
Kaj pa učinek?
Taki oglasi sicer pritegnejo pozornost, poleg tega odpirajo razpravo in “aktivirajo” publiko. Imajo ta element “viralnosti” v sebi, kar pa seveda nima nujno samo pozitivnega učinka za naročnika.
Če pogledamo na pozitivno plat za naročnika, je poleg že omenjenega treba omeniti, da dobro angažirajo isto misleče (že pridobljene) in jih spodbudijo, k dejanjem; k temu, da bodo ponovno volili že izbrano opcijo.
Na drugi strani je zelo “nezanemarljiva” negativna plat: Dejstvo je, da mnogi državljani ne odobravajo obstoječe vlade (ki je prikazana na plakatih) in bi jo vsekakor želeli nadomestiti z drugačno, ki je pa ni. Takih potencialnih volivcev tovrstna komunikacija ne nagovori dobro, saj so preveč “sovražni”, preveč radikalni in premalo konstruktivni.
Medtem, ko so uspešni pri zbujanju pozornosti, v angažiranju publike in so “share-able”, jim na drugi strani manjka drugačnosti in svežine, ki bi nagovorila tisti pomemben del neopredeljene ciljne publike, ki ne hodi na volišča, ker, “nekdo, ki bi si zaslužil njihov glas, še ni kandidiral”.
Lahko rečemo, da gre zgolj za dvigovanje desetletja starega prahu v zatohlem političnem prostoru, ki kaže na to, da do sprememb še dolgo ne bo prišlo. Če jih že ni, imamo pa vsaj plakate, ki nas malo čustveno razvedrijo in spodbudijo k tisti stari narodni razdeljenosti na katero smo morda že nekoliko pozabili.
