Kam pelje konflikt med umetno inteligenco in intelektualno lastnino

Razvoj umetne inteligence (UI) je čez noč spremenil način, kako dostopamo do informacij, kako se izobražujemo, poslujemo, … Na čelu te revolucije je ChatGPT, orodje, ki z očarljivo natančnostjo odgovarja na vprašanja, povzema kompleksne vsebine, ponuja rešitve in celo halucinira. Vse to na podlagi ogromnega obsega znanja. Vendar čigavega?

Dejstvo je, da to znanje ni last orodja ChatGPT niti podjetja OpenAI. Vprašanje, ki se postavlja, pa je, do kdaj, v kakšnem obsegu in kako lahko UI še naprej uporablja splošno dostopno znanje in informacije.

Umetna inteligenca danes oblikuje dostop do znanja, a kdo si ga v resnici lasti, ostaja odprto vprašanje. Razumevanje tega dilemnega položaja postaja ključno za prihodnost vsebin, ustvarjalcev in celotnega spleta.

Odgovor pa ne odpira le pravnih dilem o intelektualni lastnini, temveč tudi širša vprašanja o prihodnosti spleta, kot ga poznamo – in kot ga bomo šele spoznali.

Vprašanje nadzora nad vsebino

Izziv, s katerim se soočajo orodja umetne inteligence, kot je ChatGPT, je vprašanje, kako bodo zagotavljala aktualne in kakovostne odgovore, če bodo zmanjšala vlogo avtorjev.

Kot strokovnjak za digitalni marketing, ki se ukvarja z optimizacijo spletnih strani in zagotavljanjem vsebine v ta namen, se pogosto sprašujem, kaj prihodnost UI pomeni za podjetja, s katerimi sodelujem.

Ena od temeljnih toček je vprašanje avtorskih pravic. Dejstvo je, da je ChatGPT (in druga orodja) za svoje “usposabljanje” uporabljal (in še vedno uporablja) javno dostopno vsebino, vključno s tisto na spletnih straneh. Dokler je to počel Google, težave niso bile izrazite, saj je v zameno za „izkoriščanje“ vsebine zagotavljal obiskovalce.

Pri ChatGPT pa je situacija drugačna. Ta redko navaja vire, pa tudi če bi jih, uporabnik informacijo že prejme, zato ga obisk vira ne zanima več. Sama referenca pa nima pretirane vrednosti.

Izguba nadzora nad intelektualno lastnino

Večina podjetij, ki so leta vlagala v kakovostno in relevantno vsebino za uporabnike (v okviru vsebinskega marketinga in optimizacije), je s prihodom UI izgubila nadzor nad svojo intelektualno lastnino. Le-ta je zdaj dostopna vsem uporabnikom orodij umetne inteligence. ChatGPT je bil konkretno usposobljen s pomočjo javno dostopne vsebine, pri čemer se nekateri njegovi odgovori zdijo sumljivo podobni določenim člankom, iz katerih črpa informacije.

V teku so različne tožbe, katerih odločitve bodo močno vplivale na nadaljnji razvoj dogodkov. Četudi do regulacij ne bi prišlo, je jasno, da nihče ne bo ustvarjal vsebine zastonj.

Temelji na delu ustvarjalcev vsebin

ChatGPT svoje odgovore gradi na osnovi ogromne količine podatkov, zbranih iz spletnih strani, knjig, člankov in drugih virov, ki so plod truda, znanja in časa novinarjev, pisateljev, raziskovalcev in drugih. Čeprav gre za informacije, ki so javno dostopne, zbuja pomisleke dejstvo, da se ChatGPT ne sklicuje vedno na vire, niti ustvarjalci teh vsebin ne prejemajo zaslug ali finančnih koristi za svoje delo.

Vprašanje intelektualne lastnine se je odprlo že s prihodom Googla. Iskalniki so načeloma izkoriščali vsebine, vendar so hkrati ustvarjalcem omogočali promet in s tem finančno podporo njihovim poslovnim modelom. Primeri, kot so tožba Copiepresse v Belgiji in evropska direktiva o avtorskih pravicah iz leta 2019, so pokazali, da je ravnotežje med uporabnostjo vsebin in pravicami ustvarjalcev mogoče doseči – čeprav ne brez težav.

Aktualni spori in ideja o obdavčitvi UI

V zadnjem obdobju je razvoj umetne inteligence dodatno pospešil razprave o vprašanju kraje intelektualne lastnine. V ZDA poteka spor med OpenAI in različnimi založniki (med njimi The New York Times), ki trdijo, da ChatGPT nezakonito uporablja njihove avtorsko zaščitene tekste pri generiranju odgovorov.

Na ravni Evropske unije pa se razpravlja o uvedbi tako imenovanega „AI davka“ – posebnega nadomestila, ki bi ga morali ponudniki velikih jezikovnih modelov plačati za uporabo avtorskih del pri treniranju svojih sistemov.

Tožba The New York Times proti OpenAI in Microsoftu

V avgustu 2023 je časnik The New York Times vložil odmevno tožbo proti podjetjema OpenAI in Microsoft, saj naj bi chatbot ChatGPT, skupaj z Microsoftovo tehnologijo, nezakonito uporabljal njihove avtorsko zaščitene članke za treniranje jezikovnih modelov. Po trditvah časnika podjetji s tem neupravičeno izkoriščata novinarsko delo brez ustreznega plačila licenčnin ali odškodnin. Poleg zahtev za finančno nadomestilo The New York Times predlaga tudi uničenje vseh modelov in podatkov, ki temeljijo na domnevnih kršitvah avtorske zaščite.

Tudi pravni strokovnjaki z univerze Harvard poudarjajo, da gre za prvi večji pravni preizkus, kako bodo sodišča v ZDA obravnavala umetno inteligenco v okviru avtorskega prava. Rachel Reed (Harvard Law Today, 22. marec 2024) povzema stališča Masona Kortza, predavatelja na Harvard Law School Cyberlaw Clinic, ki opozarja, da je srž spora v tem, da je ChatGPT za svoj “nabor znanja” domnevno kopiral milijone člankov brez ustreznih licenc. V analizi izpostavi tri ključne točke obtožbe:

Kršitev pri treniranju modela, ker se za učenje kopirajo izvirna dela;
Model kot domnevno izpeljano delo (derivative work) iz avtorskih člankov;
Neposredno reproduciranje vsebin (t. i. memorization), kjer ChatGPT generira besedila, ki se skoraj dobesedno ujemajo z izvirnimi članki.

OpenAI in Microsoft se branita z utemeljitvijo t. i. fair use (poštene uporabe), pri čemer trdita, da njihovi modeli ne nadomeščajo naročnin na The New York Times in da so očitki pretirani. Kljub temu pa bo prav ta sodni primer verjetno pomembno začrtal prihodnje razumevanje zakonitosti učenja UI na zaščitenem gradivu.

Predmet lastnine: ideja proti izpeljavi

Ameriška zakonodaja že dolgo ločuje idejo od njene izpeljave. NY Times trdi, da so bili njihovi članki kot konkretna izpeljava nezakonito uporabljeni. OpenAI pa odgovarja, da modeli ne kopirajo vsebin, temveč se učijo jezika in idejnih vzorcev.

Kako lahko umetna inteligenca plača pravice – in zakaj verjetno ne bo

Predlagajo se različni ukrepi: obdavčitev umetne inteligence, uporaba blockchain tehnologije za sledljivost vsebin, obvezno navajanje virov, še celo obravnava določenih modelov kot javnega dobra.

Toda realnost je, da bodo velika podjetja, kot so OpenAI, Microsoft in Google, verjetno našla načine za dogovor z velikimi imetniki pravic, medtem ko bodo manjši ustvarjalci najverjetneje izpadli iz sistema.

Spreminjajoča se narava intelektualne lastnine

Marca in aprila 2025 so Jack Dorsey (soustanovitelj Twitterja) in Elon Musk javno izrazili podporo odpravi zakonov o intelektualni lastnini. Dorsey je na platformi X pozval k “izbrisu vseh zakonov o intelektualni lastnini”, Musk pa ga je podprl.

Podobno sta OpenAI in Google pozvala ameriško vlado, naj omogoči učenje umetne inteligence na avtorsko zaščitenih vsebinah brez potrebe po licenciranju, da bi pospešili inovacije.

Ti dogodki kažejo, da rešitve, kot so davki, v resnici nimajo realnih temeljev. Veliki igralci si prizadevajo oslabiti ali odpraviti zaščito ustvarjalcev, kar lahko dolgoročno vodi v večjo neenakost moči na internetu.

Kaj prinaša prihodnost

Umetna inteligenca že zdaj zadosti potrebi po osnovnih informacijah, a nadpovprečna vsebina še vedno zahteva človeka. Premik k video vsebinam in viralni zabavi, posebej na platformah kot so TikTok, IG Reels in YouTube Shorts, že potiska strokovno poglobljene vsebine na rob.

Googlov algoritem še vedno spodbuja strokovnost prek EEAT meril, vendar to ne velja za socialna omrežja, kjer prevladuje čustveni odziv in vizualna privlačnost.

Dolgoročno je strokovnjakom, ki se ukvarjajo s kompleksnimi temami, vse težje konkurirati vplivnežem, katerih vsebine so osredotočene na osebno zgodbo in videz.

Sklepna misel

“Mikrofon se podaja v roke” laičnim influencerjem – tistim, ki si besede niso zaslužili z globokim poznavanjem področij, temveč s tem, da so dovolj šokantni, kontroverzni, da želijo in pritegnejo občudovanje množic. Ne zaradi strokovnosti, ampak zaradi preproste potrebe publike po zabavi in njih po publiki.

Že danes je na primer zaskrbljujoče, da se večina politikov brez zadržkov prepušča nastopanju na družabnih omrežji. Njihova priljubljenost ni plod osebnih zaslug, temveč posledica javne vloge, zbuja vprašanje, ali bi moral biti njihov profil pravzaprav last javnosti oziroma države.

Ob vsem tem se lahko le še vprašamo: kaj sledi?

Ali prihajamo v čas, ko bodo avtorice OnlyFans profilov kandidirale na volitvah? Bodo premierji pozornost z resnih tem preusmerjali na “prisrčne” nastope? Bo imel prihodnji papež Instagram profil?

Sorodni članki in viri:

chatgpt Mnenje socialna omrežja Umetna inteligenca v marketingu